9. maj 1950
Francoski zunanji minister Robert Schuman predstavi načrt za večje sodelovanje med evropskimi državami. 9. maj postane evropski praznik – Dan Evrope 
.
18. april 1951
Šest držav – Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nemčija in Nizozemska – na podlagi Schumanovega načrta podpiše pogodbo, po kateri bodo težko industrijo, premog in jeklo, vodile pod skupno upravo. Tako nobena država ne more sama izdelovati vojaškega orožja, ki bi ga lahko uporabila proti drugi, kot se je dogajalo v preteklosti.
25. marec 1957
Po uspehu pogodbe o premogu in jeklu šest držav razširi sodelovanje še na druge gospodarske sektorje. S podpisom Rimske pogodbe ustvarijo Evropsko gospodarsko skupnost (EGS) oziroma skupni trg, da bi omogočili prost pretok oseb, blaga in storitev čez meje.
ENOTNI EVROPSKI AKT (EEA)
Enotni evropski akt si je prizadeval revidirati- popraviti Rimski pogodbi, s katerima sta bili ustanovljeni Evropska Gospodarska skupnost in Evropska skupnost za jedrsko energijo. Namen akta je bil dodati nov zagon evropskemu povezovanju in ustvariti območje brez notranjih meja, v katerem je prosto gibanje blaga, oseb, storitev in kapitala.
Akt je spremenil pravila, ki so urejala delovanje evropskih institucij ter razširil pooblastila takratne evropske skupnosti na številnih področjih politike. Sestavljen je iz uvodnega dela-preambule in 4 naslovov ter vključuje vrsto izjav sprejetih na konferenci.
Prva medvladna konferenca se je pod italijanskim predsedstvom začela 9. septembra 1985. Enotni evropski akt je bil podpisan 17. februarja v Luksemburgu in 28. februarja v Haagu, na Nizozemskem, leta 1986. Veljati pa je začel šele 1. julija 1987.
VIRI:
https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=LEGISSUM:xy0027
MAASTRICHTSKA POGODBA
Zveza evropskih držav se z Maastrichtsko pogodbo iz Evropske gospodarske skupnosti preimenuje v Evropsko unijo. Podpisali so jo 7. februarja 1992 v Maastrichtu, na Nizozemskem, vendar pa je v veljavo prišla šele 1. novembra 1993. Pogodbo so sprejeli pod navzočnostjo tedanjega predsednika Evropskega parlamenta Egona Klepscha.
Pogodbo so začeli oblikovati že po koncu hladne vojne, decembra 1991, ko se je v Maastrichtu zbralo dvanajst članic Evropske skupnosti. Dogovorili so se o podrobnostih nove pogodbe, ki naj bi članice le še bolj povezala.
S pogodbo nastane Evropska unija, ki ima skupno zunanjo in varnostno politiko, države pa sodelujejo tudi na področju pravosodja in notranjih zadev. Vsak prebivalec poleg nacionalnega državljanstva pridobi tudi državljanstvo Evropske unije. Pogodba je pomembna tudi iz vidika nastanka skupne denarne valute- evra. Maastrichtsko pogodbo delno spremeni Amsterdamska pogodba sprejeta 1999.
V tem času veljave Maastrichtske pogodbe se EU pridružijo Avstrija, Finska, Švedska leta 1995. Leta 2004 se zgodi največja širitev in članice postanejo Ciper, Malta, Češka, Latvija, Litva, Estonija, Madžarska, Poljska, Slovaška in tudi Slovenija.
Pogodba je veljavna do 2009, ko v veljavo vstopi Lizbonska pogodba, podpisana decembra 2007.
Viri:
https://zgodovinanadlani.si/1992-podpis-maastrichtske-pogodbe/
Pariška pogodba
Pariška pogodba oziroma pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) je bila mednarodna organizacija, ki velja za začetek nove demokratične ureditve v Evropi. Zagotavljala je mir med šestimi državami – Belgijo, Nizozemsko, Luksemburg, Zahodno Nemčijo, Francijo in Italijo- po drugi svetovni vojni, njihov namen vzpostavitve pa je bil nevtralizirati konkurenco med državami članicami na skupnem trgu za premog in jeklo. Tako so bile države članice medsebojno odvisne. ESPJ je bila ustanovljena 18. aprila 1951, veljati pa je začela 23. julija 1952. Ustanovitev je predlagal Robert Schumann (»oče Evropske unije«).
ESPJ so vodile štiri ustanove : visoka oblast (sestavljena iz neodvisnih članov), skupščina (sestavljajo jo poslanci držav članic), svet (sestavljenega iz ministrov držav članic) in sodišče.
Te institucije so predhodnice današnjih institucij Evropske unije (Evropska komisija, Evropski svet, Sodišče in Evropski parlament).
Leta 2002 se je Pariška pogodba iztekla in ESPJ je uradno postala del Evropske skupnosti.
LIZBONSKA POGODBA
Lizbonska pogodba je pomemben dokument, ki je Evropski Uniji zagotovil potrebni pravni okvir in orodja za spopadanje s prihodnjimi izzivi in za uresničevanje zahtev državljanov. Veljati je začela 1. december 2009, potem ko jo je ratificiralo vseh 27 držav članic. Evropskemu parlamentu je prinesla nove zakonodajne pristojnosti in njegovo vlogo izenačila s Svetom ministrov pri odločanju, delovanju EU in porabo njenega proračuna. Spremenil se je tudi način dela Parlamenta z drugimi institucijami, poslanci Evropskega parlamenta pa so dobili večji vpliv na izbiro vodij EU. Številne reforme so zagotovile, da ima glas posameznika na evropskih volitvah še večji vpliv na odločanje, predvsem pri usmerjenosti za prihodnost EU ter večji vpliv pri določanju politične usmeritve Evrope. Polne zakonodajne pristojnosti Parlamenta so se razširile na več kot 40 novih področij, vključno s kmetijstvom, zanesljivo oskrbo z energijo, priseljevanjem, pravosodjem in skladi EU, Parlament se je s to pogodbo izenačil s Svetom EU, ki predstavlja vlade držav članic. Glede na spremembe Pogodb je Parlament tisti, ki izvoli vodjo Komisije, izvršno telo EU, ta odločitev pa mora odražati izide evropskih volitev in s tem izbiro volivcev. Kot edina institucija EU, ki jo državljani neposredno izvolijo, je Parlament pristojen in odgovoren za to, da skrbi za odgovorno ravnanje institucij EU. Parlament je varuh Listine o temeljnih pravicah, ki je vključena v Lizbonsko pogodbo, ter novo vzpostavljene pravice do državljanske pobude, ki ljudem omogoča, da s peticijo, ki jo je podpisal najmanj milijon ljudi, zahtevajo pripravo novega zakonodajnega predloga.
https://www.europarl.europa.eu/about-parliament/sl/in-the-past/the-parliament-and-the-treaties/treaty-of-lisbon, https://www.europarl.europa.eu/about-parliament/sl/in-the-past/the-parliament-and-the-treaties/treaty-of-lisbon
POGODBA IZ NICE
Je pogodba o temeljnih pravicah, ki so jo v Franciji v mestu Nica podpisali predsedniki Evropskega parlamenta 26. februarja 2001 , Komisije in Sveta. Pogodba je začela veljati 1. februarja 2003. Sprejeta pogodba je spremenila Pogodbo o EU, pogodbi o ustanovitvi Evropskih skupnosti in določene sorodne akte in tako dosegla cilj, ki je bil reformirati institucionalno strukturo Evropske unije. Potreba po pogodbi o temeljnih pravicah se je pojavila po koncu širitev evropske unije s čimer so se pojavili izzivi v institucionalni ureditvi EU. S sprejemom pogodbe iz Nice se je povečala zakonodajna in nadzorna pristojnost evropskega parlamenta. Evropski parlament je sprejel resolucijo o pogodbi iz Nice in prihodnosti Evrope 31.5.2001. V resoluciji so zapisane rešitve za opredeljene probleme. To so sprejetje temeljnih pravic, institucionalne reforme, način in pristojnosti odločanja, povečano sodelovanje in deklaracija o prihodnosti Evrope. Uradno besedilo pogodbe iz Nice določa ureditev socialnih skupnosti in vodilne pozicije na različnih ravneh.
Vsak ukrep EU temelji na pogodbah, ki so jih prostovoljno in demokratično odobrile vse države članice EU. Pogodbe določajo cilje Evropske unije in pravila delovanja institucij EU, način sprejemanja odločitev ter odnos med EU in njenimi državami članicami.
V nekaterih posebnih primerih na nekaterih področjih politike EU ne sodelujejo vse države članice. Na primer, evro je enotna valuta EU kot celote, vendar evroobmočje zdaj zajema le 19 držav članic, Danska ima klavzulo o izvzetju iz uporabe evra, ostale države pa še niso izpolnile meril za pridružitev. V schengensko območje je vključenih 22 držav članic, kar omogoča gibanje brez potnega lista, pet držav pa še vedno izvaja nadzor na svojih mejah.
Maja Špegelj, Mateja Kerznar, Saša Špegelj, Aljaž Terbovšek, Urška Požin, 3. d